MLADINA, 12.8.2008

KOSOVSKA SENCA NAD GRUZIJO

Kljub temu je opazovanje vojne na na rusko-gruzijskih mejah iz perspektive najbolj južnega, evropskega Balkana nekaj povsem drugega kot pogled v isto smer s severa. “Rad imam Rusijo. Za vse to so krivi Američani. Vodijo dvolično politiko in sedaj so jih končno dobili po nosu. Všeč mi je, da Rusija postaja močnejša, rad imam močnega Putina,” je preprosto povedal prodajalec v eni od trgovinic v četrti Monastiraki, še posebej besen zato, ker so Gruzijci s svojo nespretno “Olimpijsko vojno” ki so jo začeli na dan začetka olimpijade na Kitajskem onečastili grški ponos - prvo načelo olimpijade, ki veleva, da se v času olimpijade ne bijejo vojne. Naslovnice grških časopisov so tudi zato večinoma navijale za Ruse. Za težave gruzijske vojske, ki je najprej napadla odcepljeno Južno Osetijo in bila že tri ure zatem, ko je zasedla njeno glavno mesto, prisiljena v brezglavi umik, v tem deu sveta tudi drugače ni veliko simpatij. Večinoma pravoslavna Grčija velja tudi znotraj EU za tiho zaveznico Rusije in Srbije, Ciper pa kljub temu, da je v Natu, varujejo ruske protiletalske rakete S-300.

Povsem drugačna je bila seveda perspektiva z drugega dela sveta. Nemški, italijanski, francoski, angleški in ameriški časopisi so po atenskih ulicah razširjali povsem drugačno podobo o Putinu, ki “bombardira Gruzijo” in o ruskih tankih, ki jih je Rusija poslala v “gruzijsko regijo”, podobno pa so o vojni poročali tudi slovenski mediji. Čeprav je bilo težko prikriti dejstvo, da je bil Tbilisi tisti, ki je prav v času, ko naj bi bil mir najbolj svet - na predvečer olimpijskih iger - sprožil vojno s svojo močno sosedo, je večina “zahodnih” medijev poskusila vse skupaj zelo očitno enostransko prikazati nekako tako, kakor da je velika Rusija v svoji imperialističnem pijanstvu ter povsem brez razloga napadla sosednjo državo. Seveda ni skoraj nikakršnega dvoma, da je Rusija imela za Gruzijo pripravljen svoj načrt in da je na gruzijski napad odgovorila “neproporcionalno” – toda s kakšno pravico Rusijo zaradi tega obsoja ameriški predsednik Bush, ki je razrušil pol Bližnjega vzhoda in je politiko uničevanja prevzel od svojih predhodnikov demokratov, katerih ameriški predsednik je odgovoren za smrt stotine, predvsem srbskih civilistov, v napadu na ZRJ leta 1999? In res - s kakšno pravico evropski diplomati – na čelu s slovenskimi - ki so še pred nekaj meseci uveljavili pravilo, da je mogoče meje spreminjati tudi enostransko, sedaj obsojajo izjave ruskega predsednika Putina, ki je ocenil, da je Gruzija zaradi svoje “genocidne” politike ter ponovne uporabe sile izgubila vso “moralno pravico”, da še kadarkoli zahteva vrnitev nadzora nad Abhazijo in Južno Osetijo?

In prav za to gre v tej vojni - za nova pravila odnosov v svetu. Še pred nekaj meseci smo opozarjali, da se svet nahaja na odločini kretnici, ki se mu reče Kosovo. Opozorila, da bodo enostranske poteze privedle do “domino učinka”, so bila izrečena ničkolikokrat, toda večina članic EU in ZDA je nadaljevala s svojo politiko. Do Kosova je veljalo pravilo, po katerem ni prav, da tisti narodi, ki že imajo svoje države, zaradi najrazličnejših razlogov ustvarjajo svoje nove države na ozemlju že obstoječih držav. Slovenija je bila predsedujoča EU in je bistveno pripomogla k spremembi tega svetovnega reda. Aktivno je spodkopavala iskanje sporazumne rešitve in si pod vodstvom sedanje vlade aktivno prizadevala za odcepitev Kosova. Slovenija je imela odločilno vlogo pri oblikovanju sklepa Sveta EU, ki je samo dan po razglasitvi neodvisnosti Kosova razglasil ta akt kot “edinstevni primer”. Svet EU je tedaj zatrdil, da je privržen “načelom ZN in Helsinške listine”, torej tudi načelu nedotakljivosti meja, da pa je zaradi “spopadov iz 90-tih” in “obdobja administracije na osnovi resolucije 1244. Kosovo poseben primer”, ki v ničemer ne izničuje vseh teh načel. Povedano preprosto – Slovenija se je kot predsedujoča EU zavzela za spoštovanje meja vseh držav na svetu in evropskem kontinentu - razen Srbije.

Izjava je bila seveda naivna in je privedla do natančno napovedanih globalnih posledic. Prav zato je sedanja vojna med Gruzijo in Rusijo tudi slovenska vojna. Slovenija morda v ta boj res ni poslala nobenega vojaka in ni izstrelila nobenega naboja, toda zato je pot v pekel tlakovala ne zgolj z dobrimi nameni, temveč tudi s spodkopavanjem mednarodnega prava in s tem, ko je s svojimi vojaki na Kosovu začela vzpostavljati novo državo in je tako posredno pritiskala na sprožilce tistih, ki so po kosovskem vzorcu začeli z počasnim, toda zagotovim razstreljevanjem doslej znane ureditve na Kavkazu.

Ruski voditelji s Putinom na čelu so neštetokrat opozarjali na možne posledice odcepitve Kosova, ki je seveda še kako vznemirilo vodstvo Gruzije. Kljub temu je zmagala politika enostranske uporabe sile. Nato in Zahod sta naredila na Kosovu oziroma na svojem “dvorišču” to, kar sta zaradi zavezništva z albanskimi voditelji na Kosovu menila, da je prav in dopustila razglasitev kosovske neodvisnosti. Posledice tega dejanja sedaj čutijo tudi desettisoči v Gruziji, kjer Rusija na svojem “dvorišču” z modrernizirano vojsko prav tako “enostransko” ureja svoje zadeve.

Slovenski diplomati praviloma trdijo, da bi do spora med Rusijo in Gruzijo lahko prišlo tudi sicer, toda podobnosti med obema primeroma so preveč očitne. Ni nenavadno, da so novinarji v ZN že takoj po prvem neuspešnem zasedanju VS ZN ne po naključju vprašali ameriškega veleposlanika Alejandra Wolfa o podobnosti med Južno Osetijo in Kosovom, ”kjer Gruzija sedaj igra vlogo Srbije in Rusija, ironično, vlogo Nata, skupaj z zračnimi napadi.” Ameriški ambasador seveda takšne povezave ni opazil. Zato pa jo vidijo najvplivnejši ameriški analitiki. “Rekli smo, da bo Rusija strateško odgovorila na kosovsko neodvisnost. In je. Rusija je sedaj razglasika Kavkaz za svoje vplivno območje. Mesece smo opozarjali na to, da bo Rusija našla priložnost in preoblikovala regijo. To se dogaja sedaj. Baltske države so prestrašene nad tem, kar jih najverjetneje čaka v prihodnosti. In morajo biti. To je prva velika ruska intervencija po razpadu Sovjetske zveze. Da, Rusija je bila vpletena tudi drugje. Da, Rusija se je borila. Toda to je sedaj nek nov red zaupanja vase in brezbrižnosti do splošnega mnenja,” opozarja George Friedman, direktor Stratforja, centra za strateško predvidevanje iz ZDA.

O povezavi Južne Osetije in Abhazije s Kosovom je neprestano opozarjal tudi nekdanji predsednik Rusije in sedanji premier Vladimir Putin. Na nevarnost so opozarjali tudi abhazijski in južnoosetijski voditelji. V začetku junija je Sergej Bagapš, predsednik Abhazije dejal: ”Gradimo neodvisno državo. Nismo mi spremenili mednarodne realnosti, pač pa države, ki so priznale Kosovo. Mi imamo več pravnih temeljevza priznanje kot Kosovo, toda nočemo, da bi nas Rusija ali druge države priznale v zameno za nekaj. Želimo priznanje naših pravic. To je težko doseči, toda storili bomo vse, kar bo potrebno za priznanje naše pravice do neodvisnosti.” Opozoril je še, da je že leta 1999 več kot 97 odstotkov volilcev podprlo osamosvojitev države. Tudi južnoosetijski voditelji so že pred osamosvojitvijo Kosova napovedovali, da bo priznanje Kosova utrdilo njihovo državo. ”Če bodo zahodne države priznale Kosovo, potem bo to zgled za nepriznane republike drugje po svetu. Če nas druge države ne bodo priznale, bomo trdili, da gre za dvojna merila,” je opozoril “zunanji minister” še nepriznane Južne Osetije Murat Djioev.

ZMAGOVALEC JE PUTIN

Rusija je po delnem mednarodnem priznanju Kosova ravnala preudarno. Ni se odločila za preprosto priznanje separatističnih republik, pač pa je za začetek zgolj odpravila gospodarske ukrepe in aprila, takoj po kosovski neodvisnosti, z obema republikama vzpostavila “posebne odnose”. Že pred konfliktom smo opozarjali, da bo zdaj lahko Rusija, prav tako kot ZDA in EU, uživala v najboljšem, kar ji ponujata oba svetova načel – formalno zaščito “nedotakljivosti” svojih meja in meja svojih zaveznic, hkrati pa možnost, da zaradi presedana kosovske odcepitve podpira “osamosvojitvene” težnje svojih manjšin zunaj svojih meja, kjer ji to odgovarja. Kako resno si za podporo osamosvojenim republikam prizadeva tudi novi ruski predsednik Dimitrij Medvedjev pa je postalo jasno tudi potem, ko se je ob nedavnem vrhu EU – Rusija še pred snidenjem z Janezom Janšo in drugimi voditelji EU demonstrativno sestal s predsednikom Abhazijem Sergejem Bagapašem. Medvedjev je nedavno tudi znova dejal, da je držav, ki čakajo na osamosvojitev “še veliko” in da je povsem razumljivo, zakaj Srbija noče pristati na priznanje neodvisnosti Kosova.

Vendar je prav zadnja vojna zelo slabo (ali pa dobro, odvisno od perspektive) znamenje tudi za Srbijo. Rusija je sicer trdno podpirala Srbijo v diplomatskem boju za Kosovo, toda zadnje izjave Putina kažejo, da bi lahko pristala na to, da se v mednarodni slovar vpelje “moralni kriterij” oziroma da bi v teh primerih morali dati prednost pravici samoodločbe nekdanjih manjšin, ki so doživele “agresijo” večinskih narodov. Srbija se je z izbiro proevropske vlade že sama približala Zahodu, srbski predsednik Boris Tadić, ki za dejansko obrambo Kosova ni naredil nič, pa naj bi bil blizu ideji nekakšne “delitve” Kosova. Zato je ruska akcija prišla še ob pravem času, saj bo Rusija najverjetneje pragmatično in iz razumljivih razlogov spremenila retoriko in morda celo dopustila možnost priznanja neodvisnosti Kosova, če bo Zahod pristal na neodvisnost Južne Osetije in Abhazije. A Putin nima kaj izgubiti, tudi če Zahod ne bo pristal na tak dogovor – Južna Osetja in Abhazija bosta za Gruzijo “de facto” izgubljeni.

Danes se verjetno nihče od politikov v Sloveniji, ki so tako glasno navijali za kosovsko osamosvojitev ne bo hotelspomniti tega, da so iz južnoosetijskega parlamenta poslali zahtevo po lastnem priznanju ZN, EU in skupnosti neodvisnih držav (ZND), v katerem so se sklicevali na kosovsko neodvisnost, razglašeno 17. februarja kot na “presedan.” Tudi v tem primeru bi naj namreč pravica do samoodločbe imela prednost pred pravico države do ohranjanja lastne celovitosti. Slovenija, ki je to isto načelo zagovarjala prav ob razpadu Jugoslavije, bi seveda ravnala pravilno, če bi podprla južnoosetijsko neodvisnost, vendar tudi slovenska diplomacija zagovarja “dvojne” kriterije in v skladu s politiko EU zagovarja integriteto “zavezniške” Gruzije, ne pa tudi integriteto očitno manj pomembne Srbije.

Za eksplozijo na Kavkazu je bilo potrebnih samo nekaj incidentov in ena skoraj pozabljena izjava - dodatno vznemirjenje v Gruziji je namreč sprožila napoved namestnika državnega sekretarja za evropske in evrazijske zadeve v ameriškem zunanjem ministrstvu Matthewja Bryza, ki je dejal, da bi se tudi regionalni spor v sosednjem Gorskem Karabahu lahko rešil z referendumom, po katerem bi Azerbejdžan seveda izgubil vpliv nad svojo odlepljeno regijo, ki si jo lasti Armenija. Mednarodni analitiki že nekaj časa opozarjajo tudi na skokovito oboroževanje Armenije in Azerbejdžana in glede na skorajšni upad naftnih prihodkov Azerbejdžana celo predvidevajo možen izbruh nove vojne že v samo nekaj letih. Sakašvili se je otudi zato odločil za akcijo, s katero je želel spremeniti stanje na terenu. Vse je stavil na vojno – in zgubil. “Rusi, Gruzijci, Evropejci in Američani so odgovorni za zmešnjavo. Zmagovalec je en sam, Vladimir Putin,” trpko sklepa Ian Traynor v Guardianu in opozarja, da je Mihail Sakašvili svoje nore načrte o napadu na obe odcepljeni republiki razlagal že aprila letos na konferenci v Dubrovniku, ko so mu ameriški uradniki jasno dali vedeti, da v tej vojni ne more zmagati. Nekaj podobnega trdi tudi Marshall Goldman z Harvardske univerze, ki opozarja, da je gruzijski predsednik Mihail Sakašvili “zagotovo izbral napačen trenutek za svojo potezo”.

ZUNAJEPOLITIČNA KATASTROFA ZDA

Ob tem, ko se Sakašvili z državo, presekano na pol, bori za lastno preživetje, Zahodu ne ostane veliko maneverskega prostora za pomoč nepremišljenemu zavezniku. Razdeljena EU nima niti volje, niti sredstev za to, da bi se postavila po robu Rusiji, od katere je energetsko odvisna. Z moralnim bremenom Kosova nima tudi nobenega resnega argumenta, da nasprotuje ruski obrambi lastnih “mirovnikov”, ki so na ozemlju Gruzije s popolnoma legalnim mandatom VS ZN. Celo argument “genocida”, ki ga je Zahod tako uspešno uporabljal proti Srbiji, je Rusija zelo uspešno uporabila proti Gruziji. ZDA imajo vojake v vojsko v Afganistanu in Iraku ter potrebujejo pomoč Rusije tudi zaradi Irana. Ameriški analitiki celo opozarjajo, da Rusija do dneva napada gruzijske vojske sploh ni kazala nikakršnega znaka, da se pripravlja na napad, kar sedaj trdijo gruzijski politiki, ter da je celo “igrala konstruktivno vlogo”. Rusija ima zaradi miru v bližnji Čečeniji dovolj časa in sredstev za nadaljevanje politike z vojaškimi sredstvi zunaj svojih meja. Po drugi strani pa so ZDA s šolanjem gruzijskih vojakov, od katerih se jih je 2000 bojevalo v Iraku, vzbujale nerealne upe o ameriški pomoči Gruziji v primeru spora z Rusijo. Ameriški uradniki zato po navedbah Telegrapha že danes priznavajo, da se je Gruzija spremenila v "zunanjepolitično katastrofo za ZDA”, saj ta država za svoje težave obtožuje ZDA, prav to pa zelo glasno počne tudi Rusija. Analitiki opozarjajo, da je prava sreča, da Gruzija ni v Natu, saj bi v tem primeru Nato moral v vojno zaradi obeh gruzijskih pokrajin. Ob tem ni nobenega dvoma o tem, da je “olimpijsko vojno” začela Gruzija in da je Rusija prišla na pomoč svojim rojakom, ki so se znašli pod točo gruzijskih raket in bomb.
“Prvič od razpada Sovjetske zveze so Rusi sprožili veliko vojaško akcijo in vsilili vojaško realnost. To so storili enostransko in vse države, ki so doslej gledale proti Zahodu in čakale, da bo prisilil Rusijo v svoj prav, so zdaj prisiljene razmišljati o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo,” opozarja direktor Stratforja George Friedman.