Pošast hodi po Evropi - Grčija. Na vsak način jo je treba rešiti. Retoriko poznate: če pade Grčija, padejo evro, evroobmočje, Evropska unija in evropski sen. Grčija ne sme pasti! Za nobeno ceno! Če pade Grčija, pademo mi. Če pade Grčija, padejo tudi ostale domine - Portugalska, Irska, Španija, Italija in tako dalje. Toda pri tem evropskem strahu pred grškim bankrotom, ki bi lahko pokopal evro in Evropsko unijo, ni šlo le za strah pred grškim bankrotom, ampak tudi za strah pred grško revolucijo - torej pred tem, da bi Grčija padla v ogenj revolucije. Če bi revolucija uspela v Grčiji, bi se lahko razširila tudi drugam. Ergo: Grčijo je bilo treba rešiti pred bankrotom, da bi se jo rešilo pred revolucijo. Strah pred tem, da bi se bankrot iz Grčije razširil v ostale dežele Evropske unije, je bil le strah pred tem, da bi se ogenj revolucije iz Grčije razširil v ostale dežele unije. Grčiji je bilo treba vrniti vero v evro, trg, kapitalizem in ekonomsko prihodnost, to pa zato, da tudi ostale dežele Evropske unije ne bi začele izgubljati vere v evro, trg in kapitalizem. Ne brez razloga: prav zdaj - v tej finančni in gospodarski krizi - je vera v trg in kapitalizem tako omajana, da kar vabi in kliče k alternativi. K ognju. K revoluciji. Že dolgo ni bila tako omajana. Globalne proizvajalne sile in nacionalne države so v tako hudem konfliktu, da se vse, kar je še včeraj veljalo za naravno in samoumevno, razblinja. In zato morda niti ne bi bilo tako slabo, če Grčije ne bi motili in ustavljali, če bi jo torej prepustili revoluciji, če že zaradi ničesar drugega, potem vsaj zato, da bi končno videli, kaj bi se zgodilo - da bi videli, kaj je alternativa. Odkar namreč svet muči in trpinči kriza, je alternativa stalno v zraku, toda same alternative nam ne pustijo videti. Vedno jo še pravi čas dokapitalizirajo. Grčija je bila na tem, da postane alternativa - da torej postane tisto, kar nastane iz odpora do povampirjenega kapitalizma in skorumpirane politike. In vsak leninistični jakobinec, ki je zrasel na Brechtu, bi ob pogledu na grški ogenj dahnil le: kaj je požig banke v primerjavi z rešitvijo banke!
Grško situacijo so primerjali z različnimi preteklimi situacijami, recimo s časom ob koncu 19. stoletja, ko je Grčija dejansko oznanila bankrot, in s časom med letoma 1967 in 1974, ko je Grčijo - v spregi s CIO - »reševala« vojaška hunta (alias »režim polkovnikov«), nekateri so jo primerjali celo z veliko jugoslovansko krizo na začetku osemdesetih, toda še boljša primerjava je s časom po koncu II. svetovne vojne, ko so Grčijo »reševali« pred komunizmom. Ne pozabite: Američani so se komunizma tako bali, da so po vojni zrežirali volitve v Turčiji, Italiji in Grčiji - bali so se pač, da bi lahko na oblast prišli komunisti. Vzemite le Italijo: del te histerične protikomunistične kampanje so bila recimo pisma, v katerih so Američani italijanskega rodu svojcem pisali, naj nikar ne volijo komunistične partije - v Italijo je tik pred volitvami leta 1948 prišlo 10 milijonov takih pisem, v kampanjo pa so se vključili mnogi ameriški estradniki italijanskega rodu, recimo Frank Sinatra. Jasno, CIA je skrivaj financirala tudi propagandno vojno proti italijanski komunistični partiji. Vatikan, ki je začel z izobčevanjem članov komunistične partije, množičnim ustanavljanjem protikomunističnih »civilnih komitejev« in govorjenjem o »sveti vojni«, je svaril: ne volite komunistov! Ameriško zunanje ministrstvo pa je dalo tudi nedvoumno vedeti: kdor bo simpatiziral s komunisti, ne bo smel emigrirati v Ameriko!
Obenem pa je Amerika vse te države zasula tudi s finančno pomočjo, da bi si lahko ekonomsko opomogle - bali so se, da bi začeli ljudje zaradi povojnega kaosa, obupa in pomanjkanja koketirati s komunizmom, da bi torej zahtevali sovjetizacijo zahodne Evrope. Z eno besedo: bali so se, da bi zahodna Evropa - od Sredozemlja do Skandinavije in Britanije - padla pod komunizem. Zato je Amerika tedaj tudi lansirala Trumanovo doktrino in »Marshallov plan«, program za ekonomsko oživljanje Evrope, katerih cilj je bil prav to: zahodni Evropi vrniti vero v kapitalizem in trg. Preprečiti, da bi začela zahodna Evropa zaradi povojne bede kataklizmično razpadati in koketirati s komunizmom. Američani so bili zelo radodarni, toda ne brez razloga - Grke, Turke, Italijane in druge so skušali prepričati, da se je kapitalizem spremenil. Da je zdaj bolj občutljiv, bolj nežen, bolj radodaren, bolj socialen, bolj prijateljski. Sprejmite kapitalizem! Če se odločiš za kapitalizem, denar ni več problem! In z ameriško pomočjo se je grška državljanska vojna, ki se je vlekla od leta 1944 do leta 1949 (komuniste je servisiral Tito, ne pa Stalin!), končala s porazom levice. Komunistično partijo so po hitrem postopku izobčili, komunisti so zbežali - v nasprotnem primeru so tvegali zapor ali celo likvidacijo. Jasno, Grčijo so potem naglo sprejeli v NATO - da se ja ne bi sovjetizirala.

PRAVA OS ZLA

Ključ je bila torej prav Grčija. In retorika je bila podobna sedanji: Grčijo je treba rešiti! Za vsako ceno! Če pade Grčija, bodo padle tudi ostale domine! Če bo pod sovjetski, komunistični vpliv padla Grčija, potem so ogrožene tudi dežele zahodne Evrope, severne Afrike in Bližnjega vzhoda, vključno z Iranom. Grčija ne sme pasti! Pod nobenim pogojem! Če torej niso hoteli, da bi Grčija sredi tistega povojnega kaosa - sredi hude finančne in gospodarske krize - padla na »temno stran«, so morali Grkom vrniti vero v trg, ekonomsko prihodnost in kapitalizem. Tako kot morajo Grčijo zdaj obdržati v Evropski uniji, so jo morali tedaj obdržati v zahodni Evropi. Tako kot so Grčijo tedaj reševali pred revolucijo, jo pred revolucijo rešujejo tudi zdaj. In tako kot so ji tedaj z orjaškimi finančnimi injekcijami vračali vero v kapitalizem, ji vero v kapitalizem tudi zdaj vračajo z orjaško finančno injekcijo.
Ironija je le v tem, da Grčije tokrat ne rešujejo le pred revolucijo, ampak tudi pred samim kapitalizmom - in pred Ameriko. Paradoks je popoln: kapitalizem z orjaško finančno injekcijo - s »totalno mobilizacijo« evropskega kapitala - rešujejo pred kapitalizmom. Ali bolje rečeno: Grčijo rešujejo pred kapitalističnim napadom. Kdo je orkestriral ta destabilizacijski napad na Grčijo, ki naj bi destabiliziral tudi evro, Evropsko unijo in evropski sen, pa je očitno: Amerika. Oziroma: ameriške korporacije. Oziroma: korporacije, ki jih »gosti« Amerika. Za začetek, Amerika ni nikoli požrla nastanka te nove evropske skupnosti, združene Evrope - vzpon nove velesile, ki bi zamajal status Amerike kot edine in dominantne velesile, ni prišel v poštev, še toliko bolj, ker bi lahko evro ogrozil in spodrinil dolar, s katerim Amerika - oh, in ameriški sen - stoji in pade. In če malce bolje pomislite, je Amerika delala vse, da bi razbila in razdružila to združeno Evropo: z vilensko deklaracijo, z delitvijo Evrope na »staro« in »novo«, s podkupovanjem in izsiljevanjem dežel »nove« Evrope, z diskreditiranjem Francije, s kooptiranjem Britanije, z ustanavljanjem koalicij, z vsiljevanjem protiraketnega ščita in »nove hladne vojne« in tako dalje. Vse to je vžgalo, toda le do določene mere. Potem pa je našla najšibkejši člen - Ahilovo peto Evropske unije. Grčijo.
Kdo je kriv za kolaps Grčije? Rekli so vam: krivi so sami Grki, ker nič ne delajo, ker so neproduktivni, ker so skorumpirani, ker jim je treba posebej plačevati, da pridejo pravočasno na delo, ker imajo previsoke pokojnine, ker imajo previsoke plače, ker ne dajejo računov, ker ne plačujejo davkov, ker samo lenarijo, ker noro trošijo in se prekomerno zadolžujejo, ker živijo prek svojih zmožnosti. Sporočilo te populistične retorike je bilo jasno: Grki so se zlomili, ker ne razumejo kapitalizma in ker so se pretirano zadolževali - vidite, v krizo jih je potopilo to, kar je že pred tem v krizo potopilo svet! Toda to je bila le dimna zavesa. Grška »lenoba« ima namreč alarmantni drobni tisk, ali natančneje: grška pot v pekel je bila tlakovana s finančnim orožjem za množično uničevanje.
Prvič, že vse tja od februarja vemo, da je Grčiji v ekonomski pekel skrivaj pomagal Goldman Sachs, bančno-investicijski konglomerat, ki je orkestriral prikrivanje grških dolgov, obenem pa je z njimi - ob pomoči specialnih »derivatnih produktov« - špekuliral in bajno služil. Še več, grško vlado je celo prepričal, da je prihodke velikih javnih podjetij, recimo letališč, prepustila tajnim investitorjem, očitno klientom in partnerjem Goldmana Sachsa. Tuji investitorji, ki jih je organiziral Goldman Sachs, so se mastili, grška vlada, ki ji je Goldman Sachs zagotovil kreativno računovodstvo, pa je lahko razkošno zapravljala. Ergo: Wall Street je to, kar običajno počne v deželah tretjega sveta, storil v deželi Evropske unije - in povzročil drugo depresijo, drugi in še fatalnejši sunek krize. In da ne bo kakega nesporazuma: Goldman Sachs, izumitelj mnogih špekulantskih, hazarderskih, destruktivnih finančnih iluzij, ki slovi po skrajno arogantni korporativni etiki, je ameriški. Amerika ga kakopak tudi »gosti«. Še več, leta 2006 je direktor Goldmana Sachsa postal ameriški finančni minister. Ha! Jasno, Goldman Sachs, prepričan, da opravlja »božje delo«, je s krizo bajno zaslužil, bajno pa je tudi zaslužil s finančno pomočjo, ki mu jo je - zaradi krize - odobrila ameriška vlada. Menedžerjem so za lansko leto izplačali nagrade v znesku 16 milijard dolarjev! Z eno besedo: Goldman Sachs, ki ga »gosti« Amerika, je špekuliral proti Grčiji in proti Evropski uniji, kakor naj bi - po pisanju Wall Street Journala - proti evru špekulirali tudi nekateri ameriški skladi hedge (npr. SAC Capital Advisors LP, Greenlight Capital Inc., Soros Fund Management LLC, Paulson and Co).
Drugič, zdaj vemo, da so proti Grčiji in proti Evropski uniji špekulirale tudi največje bonitetne agencije, predvsem »velike tri«, Standard & Poor's, Moody's in Fitch, ki ocenjujejo tveganost investicij, finančnih »produktov«, podjetij in celo dežel in ki naj bi orkestrirale in povzročile že samo finančno krizo. Povsem ničvrednim, absolutno tveganim, tako rekoč samomorilskim investicijam in finančnim »produktom« so dajale najvišjo možno bonitetno oceno - AAA. Če rečejo AAA, potem je varno. Tisto magično oceno - trojni A - so dale recimo tudi »Abacusu 2007-AC1«, razvpitemu »kreditnemu produktu«, ki ga je lansiral Goldman Sachs: v resnici je bil junk. Kar so devet mesecev kasneje potrdile tudi same agencije, ko so AAA znižale v junk, alias D. Finančnemu imperiju Lehman Brothers so visoke ocene dajale še dan pred bankrotom, visoke ocene pa so dajale tudi drugim firmam (AIG, Bear Stearns, Merrill Lynch), ki so kmalu zatem oznanile bankrot. Ne le da so ocene očitno prirejali, ampak si je bilo mogoče visoke ocene tudi kupiti, še toliko bolj, ker so pri pakiranju novih finančnih »produktov« pogosto sodelovali kar analitiki teh bonitetnih agencij. Email, ki ga je pri eni izmed teh agencij našla Komisija za trg vrednostnih papirjev, je šel takole: »Tudi če bi ta posel sestavile krave, bi mu še vedno dali dobro oceno.« Neki drug email pa je šel takole: »Upajmo, da bomo vsi bogati in upokojeni, ko se bo ta hiša iz kart sesula.« Nič, junk - sumljive, skrajno tvegane, balonske »produkte - so propagirale kot varne investicije. Ne prvič - ne zadnjič.
Spiegel, Financial Times in BBC poročajo, da so te mogočne, monopolistične bonitetne agencije, od katerih ocen so odvisne poti investicij in kapitala, s svojim netočnim, prirejenim ocenjevanjem tveganj na nepremičninskem trgu in s svojim nenadnim, manipulantskim nižanjem ocen investicij povzročile finančno krizo in da se jim zaradi tega ni nič zgodilo, tako da lahko »anonimni analitiki« še vedno povsem mirno in deregulirano - kajti te fantomske bonitetne agencije, »sive eminence Wall Streeta«, so svet zase! - krojijo usode investicij, kapitala, podjetij in držav. »Kadar v finančnem svetu poči, je vedno mogoče najti sledi teh bonitetnih agencij.« In zdaj so te bonitetne agencije udarile še Evropsko unijo: najprej so dramatično - na junk! - znižale bonitetno oceno Grčiji, in sicer v trenutku, ko je bilo že jasno, da bo Evropska unija Grčiji namenila orjaško finančno pomoč in da bo v Grčijo vstopil tudi Mednarodni denarni sklad, potem pa so povsem nepričakovano znižale še bonitetno oceno Portugalski in Španiji. Kar je nerodno: takšno znižanje ocene finančnega tveganja povzroči paniko med investitorji, ki se skušajo državnih obveznic na hitro znebiti ali pa jih nočejo več kupovati, medtem ko mora »šokirano« podjetje - ali »šokirana« država - na hitro priti do novega kapitala. In bonitetne agencije so vedele, kaj počnejo, ko so na hitro znižale oceno Grčiji, Portugalski in Španiji: zavedajo se pač, »da njihove ocene postanejo prerokbe, ki uresničujejo same sebe«, in da trg - kapital, investicije, logika kapitalističnega stroja - sledi njihovim ocenam. Če hočejo zamajati Evropsko unijo, ji morajo le znižati bonitetno oceno. In natanko to so storile. Jasno, vse tri največje bonitetne agencije - Standard & Poor's, Moody's in Fitch - so ameriške. In vse tri so v zadnjih letih bajno služile.

KAPITALIZEM KOT TERORIZEM

In tretjič, evropski veljaki so reagirali z militantno retoriko, s katero so skušali pomiriti evropsko ljudstvo, toda nikar ne spreglejte čudne nedorečenosti te retorike. Nemška kanclerka Angela Merkel je rekla, da gre za »boj politikov proti trgom«, kajti »špekulanti so naši sovražniki«. Da je Evropska unija v boju proti finančnim trgom in da do njih ne bo več kazala nobene milosti, je potrdil tudi francoski predsednik Nicolas Sarkozy. »Brez milosti se bomo borili za regulacijo finančnih trgov!« luksemburški premier Jean-Claude Juncker, sicer šef evroobmočja, je poudaril, da je padec evra rezultat »globalno organiziranih napadov«. Francoski premier Francois Fillon je špekulativni napad na Grčijo razglasil za napad na evro, portugalski premier Jose Socrates pa je špekuliranje proti evru in Grčiji razglasil za »napad na evropski projekt«, zato mora Evropa »od besed preiti k dejanjem«. Tudi predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso je napadel finančne špekulante in dodal, da »finančni trgi ne bodo igrišče za špekulante«. Švedski finančni minister Anders Borg je rekel, da so Evropsko unijo napadli »volkovi« - in če jih ne bomo ustavili, »bodo raztrgali šibke države«. In tako dalje.
Kaj je narobe s to sliko? Kaj je tudi nedorečeno? Kaj manjka tej retoriki? Tole: odgovor na vprašanje, kdo je napadel Grčijo, evro in Evropsko unijo. Finančni špekulanti? Kul - če so jih napadli finančni špekulanti, potem jih izobčite! In ker je šlo za »finančni terorizem«, kot pravi finančni analitik Max Keyser, potem jih razglasite za teroriste - in sodite jim po protiteroristični zakonodaji! Ali bolje rečeno: če je šlo za finančni terorizem, potem je treba za teroristična dejanja razglasiti same finančne špekulacije. Amerika je napadla Afganistan, ker je »gostil« teroriste. Hja, od besed je treba preiti k dejanjem. Toda tu je problem: evropski veljaki so skušali s to retoriko pokazati, da obstajata dva kapitalizma, »dobri« in »malopridni«, da ima torej kapitalizem dve plati, »dobro« in »slabo« - za slabo plat so razglasili finančne špekulacije. Že Marx pa je vedel, da »dobrih« in »slabih« plati kapitalizma ni mogoče ločiti - in da je kapitalizem to, kar je, prav zaradi svojih »slabih« plati, zaradi špekuliranja.
Ker pa »dobrih« in »slabih« plati kapitalizma ni mogoče ločiti, ker so torej prej ali slej eno, je mogoče sklepati, da je Grčijo, evro in Evropsko unijo napadel kapitalizem. Ga bodo veljaki Evropske unije izobčili? Ga bodo razglasili za terorizem? Mu bodo sodili po protiteroristični zakonodaji? Ne. Ampak bodo raje še naprej reševali banke - namesto da bi jih podržavili. Še naprej bodo združevali Evropo, pa četudi je kapitalistično združevanje Evrope prišlo do kritične točke, ki samo Evropo vse bolj sili v Imperij. Še naprej bodo glorificirali kapitalske trge, pa četudi je v njih očitno vgrajeno večje »sistemsko tveganje« kot kadarkoli in četudi je kapitalizem v zadnjih tridesetih letih doživel več kriz kot kadarkoli. In seveda, kazali nam bodo tiste absurdne, nemogoče »dobre« plati kapitalizma - vidite, tudi kapitalizem se lahko spremeni! Slabe plati kapitalizma smo odpravili! Kapitalizem je dober, ker ima dobre plati! Ergo: kapitalizem je brez alternative! Odpovejte revolucijo! Hej, kaj če je bil ta »anonimni« napad na Grčijo, evro in Evropsko unijo le signal, ki ga je »slaba« plat kapitalizma poslala Evropski uniji: pustite me pri miru, ne igrajte se z mano, ne mešajte se v moje posle, ne skušajte me ustaviti, reformirati, regulirati ali kontrolirati - sami lahko dobro vidite, česa sem sposobna! Iztirim lahko kompletne države!
Tragedija te nove evropske složnosti in tega odločnega reševanja Grčije - oh, in evra in Evropske unije - je v tem, da bosta dobro služila le »doktrini šoka«: evropsko ljudstvo so namreč s tem, kar se dogaja z Grčijo, tako šokirali, da bo zdaj lažje sprejelo hude posege v socialno državo in javne finance. Češ: če nočemo postati Grčija, moramo drastično skrčiti javno trošenje in socialno državo. In res, povsod so napovedana drastična krčenja socialne države - v Grčiji, Španiji in Franciji, na Irskem in Portugalskem, pa tudi v Sloveniji. Kar je bilo pred grškim »šokom« nemogoče, bo zdaj mogoče: evropske vlade bodo lahko izpeljale reforme, ki jih prej niso mogle. In ljudje bodo vse to požrli, da se ne bi spremenili v Grke. Kapitalizem se bo spremenil - od njega bo ostala le še »slaba« plat. Kapitalizem socialne države ne potrebuje več - potreboval jo je le zato, da bi ljudi odvračal od komunizma. Zdaj komunizma ni več.
Kaj so rekli, ko je svet udarila kriza, veste: ker ni nihče vedel, kaj se dogaja, so vsi odpovedali in reagirali prepozno. Kaj se je zgodilo pri Grčiji, pa tudi veste: spet so vsi odpovedali, pa četudi so vedeli, kaj se dogaja. Kar nas pripelje do vprašanja: kaj če so tudi pred krizo vedeli, kaj se dogaja in pripravlja? Kaj če je bil svet določen za krizo - tako kot je bila za bankrot določena Grčija? In kaj če je od kapitalizma ostala le še »slaba« plat? Le še terorizem.